Marcuzzi Officina Viticola

...Majhen del hriba Çujevi je bil že pred prvo svetovno vojno prodan kmečki družini Bizaj, ki si je na njegovem vrhu zgradila hišo. Zemljišča v okolici so prehajala iz rok v roke različnih plemiških družin iz knežje grofije Gorica in Gradisca, ki je bila večinoma pod habsburško oblastjo in se je skozi stoletja spreminjala: od družine Herberstein, prek družine Della Torre, do družine Attems. Zadnji lastniki so po spominu starejših pripadali rodu Teuffenbach, katerih rezidenca se je dvigala na bližnjem griču Vipulzano. Od naše kleti sta še danes vidni dve vili: novejša, ki je bila stalno prebivališče družine Teuffenbach in je danes majhen hotel z 12 sobami, ter starejša vila, razkošno lovsko posestvo plemičev, ki je bilo med obema vojnama močno poškodovano, imenovano Villa Vipulze, ki je bila kasneje obnovljena in danes gosti restavracijo ter muzej slovenskega kulturne dediščine. Grozdje iz polobdelave so z volovskimi vozovi prevažali v grofovo zasebno klet v Piumi, kjer so nato potekale postopke pridelave vina (tudi ta stavba je postala penzion s tremi sobami – Villa Schloss-Teuffenbach). Zemljišča v njihovi lasti so namreč do konca druge svetovne vojne upravljale družine poljedelcev s poljedelskimi pogodbami, ki so morali pridelek razdeliti na pol z gospodarjem. Od leta 1918 do malo pred letom 1927 je bila okolica skoraj neposeljena, zato so kmetovalce pripeljali iz drugih bližnjih krajev. Naše območje je bilo zlasti zaupano trem družinam, ki so od leta 1927 naprej živele v vili Jazbine (kar v slovenščini pomeni »zemlja kamnov«), med njimi so bili Skokovi (sedanji lastniki vile Jazbine s pripadajočo kletjo), Buzzinellijevi (prihodnji lastniki hriba Čujevi) ter družina Colja, ki je kasneje izselila v druge kraje. Na žalost je treba omeniti, da je v 30. letih prejšnjega stoletja glava družine Bizaj, lastnik Čujevih, umrl zaradi porušenja enega od treh bunkerjev, zgrajenih med prvo svetovno vojno v neposredni bližini hiše, zaradi česar je bila mati prisiljena sama vzgajati svoje otroke. Po drugi svetovni vojni in s tem povezani spremembi državnih meja se je grof odločil, da bo prodal posestva, pri čemer so imeli predkupno pravico kmetje. Tako je Ignazio Buzzinelli najprej od grofa kupil vzhodni del hriba, nato pa še preostale dele na zahodu, skupaj s kmečko hišo gospe Bizaj, razen dela, ki je meril malo manj kot en hektar in se nahajal na vzhodu ter je prešel v last slovenske družine Stekar. Ignazio je hrib leta 1988 prepustil sinu Marianu Buzzinelliju, ta pa ga je leta 1995 prepustil svojemu sinu Marinu. Leta 2016 je posestvo prevzela družina Marcuzzi, ki je s pridobitvijo manjkajočega dela od družine Stekar dopolnila hrib. Od leta 2019 prideluje vino samostojno, potem ko je bila dokončana vinska klet s pripadajočo degustacijsko dvorano. In tudi bližnja prihodnost bo postala zgodovina…

...Vinska klet stoji na vrhu majhnega hriba s površino približno 5 hektarjev v San Florianu del Collio, ki nosi slovensko ime »Çujevi«, kar pomeni »ceppaia«. Na severu se nahaja meja s Slovenijo, kar dokazujejo stari vojaški znaki, rumeni in rdeči, ki označujejo preostale metre do meje, ter mejni kamni, postavljeni od 50. let dalje. Z ostalih strani se vinogradniški pobočje spušča prek teras in starejših nasadov. Na vzhodu se pridelujejo sorte Friulano, Malvasia in Pinot Bianco; na jugovzhodu Pinot Grigio; na jugozahodu in zahodu pa Cabernet Franc, Ribolla Gialla in Sauvignon. Prav etiketa želi predstaviti različne vinogradniške parcele, združene v sorte, ki jih vse zaznamujejo pobočja, prikazana z reliefnimi višinskimi krivuljami. Stilizacija hriba je usmerjena proti severu, kot nam namiguje simbol v spodnjem desnem kotu. Rdeča črta označuje mejo, ki je sicer zgodovinsko zelo pomembna, vendar smo jo želeli prikazati kot prekinjeno, da bi poudarili, da gre zgolj za umetno geografsko delitev območja Collio/Brda, ki je geološko, okoljsko in morfološko že od nekdaj enotno. Moj cilj je ustvarjanje »živih vin«, ki se sčasoma spreminjajo in razvijajo ter se iz letnika v letnik spreminjajo glede na to, kar ponuja narava. Da bi to dosegli, poskušamo iz grozdja izvleči čim več teritorialnih značilnosti, ob spoštovanju posebnosti posamezne sorte. Zato pri vseh moštovih izvajam rahlo stik s kožicami, ki lahko traja od nekaj ur do nekaj dni. Glede na čas maceracije se ta lahko izvede neposredno v stiskalnici s celimi grozdi, ali pa, če traja dlje kot eno noč, grozde razgrozdimo in damo v kadi za fermentacijo. V slednjem primeru poteka fermentacija spontano z avtohtonimi kvasovkami. Pri nekaterih vinih, da bi poudarili eleganco, uporabljamo kriomaceracijo pri temperaturi pod 12 stopinj, zgolj s pomočjo vodnih hladilnih žepov, nameščenih v nerjavečih posodah, pri drugih vinih pa začetek fermentacije poteka skupaj s kožicami pri nadzorovani temperaturi, da se izločijo tanini in izrazitejše značilnosti. Na enološki ravni mi veliko strokovno pomoč nudita enologinja Erika Barbieri in Alberto Faggiani, ki sta resno in natančno spremljala začetke moje poti ter iz leta v leto izbirala tehnike, primerne za doseganje končnega rezultata.